Poglobljen vpogled v problematiko in predlagano sistemsko ureditev ponovne rabe

Kakšno je trenutno stanje na področju ponovne rabe v Sloveniji v primerjavi s tujino?

Slovenija močno zaostaja za razvitejšimi evropskimi državami, kjer je v vodilnih državah ena ponudba* z rabljenimi izdelki na približno 5.000 prebivalcev. Na Nizozemskem denimo deluje ena na 4.914 prebivalcev, v Franciji pa na 5.666. V Sloveniji jih imamo le približno 70: od tega je le približno 30 centrov ponovne rabe, ob njih pa še približno 40 trgovin z rabljenimi izdelki. Da bi dosegli povprečje razvitejših, bi v Sloveniji potrebovali okoli 378 vse ponudbe ponovne rabe, trenutno pa jih imamo torej skupaj le okoli 70, ki regijsko niso enakomerno razporejene in se spopadajo s finančnimi izzivi. Na področju tekstila v Sloveniji dosežemo le 1,86 % lokalne ponovne uporabe, medtem ko v nekaterih državah EU ta delež dosega 13 %.

* S terminom »ponudba« opisujemo tako centre ponovne rabe kot tudi trgovine z rabljenimi izdelki (trgovine iz druge roke ter ostale oblike ponovne rabe vseh izdelkov).

Zakaj centri ponovne rabe v Sloveniji danes ne morejo preživeti na trgu?

Problem je sistemske narave. Ponovna raba ustvarja izjemne družbene in okoljske učinke, ki jih trg ne ovrednoti. Stroški dela, najemnin in logistike so visoki, prihodki od prodaje rabljenih predmetov pa pogosto ne zadoščajo za pokritje vseh stroškov delovanja.

Pomembno je razumeti, da so centri ponovne rabe v Sloveniji praviloma socialna podjetja, ki se financirajo iz javnih razpisov, kratkoročnih občinskih razpisov, prostovoljnega dela in lastne prodaje izdelkov in storitev, kar ne omogoča strokovnega razvoja in stabilne infrastrukture. Poleg tega v Sloveniji danes ni nobene jasne zakonske obveznosti, ki bi komunalnim podjetjem nalagala, da ponovni rabi sistemsko namenjajo podporo ali jo sama izvajajo. Zato so primeri, kjer komunalno podjetje sodeluje z lokalnim centrom ponovne rabe ali celo vodi svoj center, prej izjema kot pravilo in praviloma temeljijo predvsem na motiviranosti posameznega komunalnega podjetja oziroma lokalnega okolja.

Čeprav evropska in nacionalna zakonodaja jasno določata prednostni red ravnanja – najprej preprečevanje, nato ponovna raba, šele potem recikliranje in odstranjevanje – se v praksi ta hierarhija pogosto spoštuje šele na koncu, tam, kjer je najmanj učinkovita. Ključni začetni koraki, pri katerih je visoko v hierarhiji ukrepov določena tudi ponovna raba, kjer bi lahko ohranili največ vrednosti, pa niso sistemsko podprti.

Primer Ljubljane jasno kaže, da brez sistemske vključitve ponovne rabe v prednostni red ravnanja z odpadki za to dejavnost v prostoru ni zagotovljenih pogojev, čeprav gre za ključno zeleno lokalno infrastrukturo sodobnega mesta, ki prispeva k zmanjševanju odpadkov, emisij toplogrednih plinov, rabe virov in socialne izključenosti ter podpira krožno gospodarstvo in trajnostno potrošnjo. Po rušitvi objekta na Povšetovi je CPU ob podpori ETRI Povezovalnice zagotovil nadaljevanje zbiranja še uporabnih izdelkov za občane Ljubljane na Štuli 10, medtem ko mreža CPU na lokacijah v Slovenskih Konjicah, Rogaški Slatini in Ormožu izvaja pripravo za ponovno uporabo in prodajo, s čimer nadomešča sistemsko vrzel ter prebivalcem Ljubljane omogoča dostop do storitev ponovne rabe, ki bi morale biti zagotovljene tudi v glavnem mestu.

Od kod številka 0,35 EUR in ali bo to povišalo položnice za gospodinjstva?

Ne, položnice se zaradi tega predloga ne bi povišale. Izračun temelji na predvidenih prihrankih komunalnih podjetij zaradi uvedbe polnega kritja stroškov s strani proizvajalcev (sistem PRO) za določene vrste odpadkov. Del teh prihrankov bi se v okviru metodologije za oblikovanje cen komunalnih storitev (v skladu z Uredbo MEDO) preusmeril v namenski sklad za ponovno rabo. Pri 860.000 gospodinjstvih v Sloveniji bi to mesečno zbralo približno 301.000 EUR. Po delovnem modelu, ki ga razvijamo, bi tak znesek lahko hkrati omogočil stabilno delovanje od 70 do 100 centrov ponovne rabe po vsej Sloveniji, podporo do 40 praksam širšega ekosistema ponovne rabe in dodatna razvojna sredstva za vključene centre. To bi pomenilo približno en center ponovne rabe na 30.000 prebivalcev, oziroma da bi imel vsak prebivalec center ponovne rabe praviloma največ približno 30 kilometrov od doma.

Zakaj potrebujemo ta prispevek sistemske podpore centrom ponovne rabe, če pa se uvajajo nove sheme razširjene odgovornosti proizvajalcev (PRO) za tekstil?

Sistemi razširjene odgovornosti proizvajalcev (PRO/EPR) so trenutno usmerjeni predvsem v financiranje zbiranja in obdelave odpadkov, bistveno manj pa podpirajo ukrepe, ki so na vrhu hierarhije ravnanja z odpadki, kot sta preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba. Poleg tekstila centri ponovne rabe obravnavajo tudi pohištvo, električno opremo, igrače, knjige in gospodinjske izdelke, za katere PRO sheme pogosto niso vzpostavljene ali pa ne zagotavljajo podpore za pripravo na ponovno uporabo. Predlagana sistemska rešitev bi zato omogočila razvoj širše infrastrukture ponovne rabe, ki je obstoječi sistemi PRO trenutno ne pokrivajo.

Kakšni so neposredni okoljski in gospodarski učinki ponovne rabe?

• Ohranjanje virov: Podaljšanje življenjske dobe oblačil za samo devet mesecev zmanjša ogljični, vodni in odpadni odtis za 20 do 30 %.
• Varčevanje z energijo: Ponovna uporaba izdelka prihrani med 70 in 90 % energije v primerjavi s proizvodnjo novega. Nakup rabljenega oblačila namesto novega v povprečju prihrani skoraj 4 kg emisij CO2 in več kot 300 litrov vode.
• Delovna mesta: Ponovna raba je izjemno delovno intenzivna. Na vsakih 1.000 ton zbranega materiala se ustvari 70 delovnih mest, pri čemer 45–80 % zaposlenih v teh podjetjih pogosto predstavljajo ranljive skupine.

Kaj so to "knjižnice reči" in zakaj so del tega predloga?

Knjižnice reči oziroma izposojevalnice predmetov, skupaj z različnimi izmenjevalnicami, popravljalnicami in drugimi sorodnimi praksami, so prepoznane kot pomemben del razširjenega sistema trajnostne potrošnje. Gre za modele, ki ljudem omogočajo dostop do predmetov, storitev in znanj brez potrebe po nakupu novih izdelkov, s čimer prispevajo k zmanjševanju odpadkov, podaljševanju življenjske dobe predmetov in manjši rabi virov. Prav zato jih v predlogu razumemo kot dopolnilni del širšega ekosistema ponovne rabe, ki ga je smiselno sistemsko podpreti.

Je ta model kje v tujini že uspešno implementiran?

Modeli so različni, a ključni za uspeh so vedno sistemska zasnova, dostopna infrastruktura in finančna spodbuda. Na Irskem denimo preko mreže centrov ponovno uporabijo kar 10,5 kg predmetov na prebivalca. V Avstriji, Franciji in državah Beneluksa so centri ponovne rabe tesno vključeni v socialno podjetništvo in lokalno javno infrastrukturo, kar jim omogoča dolgoročno stabilnost. Pobuda "Bodi za ponovno rabo" želi te dobre prakse prenesti v slovenski prostor prek sistemske ureditve, ki ne bo odvisna od trenutnih vzgibov ali potreb po zelenemu zavajanju, temveč od premišljenega načrtovanja sistema.

Zakaj Slovenija potrebuje 70 centrov ponovne rabe, če pa imamo že zdaj veliko trgovin iz druge roke (t.i. Second hand shop)?

Razlika je v poslanstvu. Komercialne trgovine z rabljenimi oblačili pogosto temeljijo na uvozu tekstila iz tujine. Centri ponovne rabe (CPR), za katere se zavzemamo, pa so del lokalne skupnosti.

Njihov cilj je:

• Lokalno kroženje: Da predmeti, ki jih zavržete v svoji občini, tam tudi ostanejo in služijo sosedu.
• Vključevanje ranljivih skupin: Ustvarjanje delovnih mest za težje zaposljive (invalidi, starejši).
• Vsebinska širina: CPR ne prodajajo le tekstila, ampak pohištvo, male gospodinjske aparate, igrače in nudijo storitve popravil.

Kaj kažejo statistike o tekstilnih odpadkih v Sloveniji?

Podatki so zaskrbljujoči. Vsako leto zavržemo 12 kg oblačil na prebivalca (skupaj 24.000 ton). Ločeno se zbere le tretjina (8.000 ton), ostalo konča med mešanimi odpadki. Ker Slovenija nima lastnega sortirnega centra, se večina zbranega tekstila izvozi, namesto da bi ga uporabili doma. Po deležu tekstila in obutve, ki konča na odlagališčih ali v sežigu, smo drugi najslabši v Evropi.

Kako bo ta sistemska ureditev vplivala na doseganje okoljskih ciljev EU?

EU zahteva, da do leta 2030 ponovno uporabimo ali recikliramo 60 % vsakodnevnih odpadkov. Brez močne mreže centrov ponovne rabe tega cilja ne moremo doseči. Ponovna raba je okoljsko bistveno bolj učinkovita kot reciklaža, saj ohranja energijo in surovine, ki so bile že vložene v izdelek. Na primer: eno rabljeno oblačilo namesto novega prihrani 336 litrov vode in 3,8 kg emisij CO2.

Kdo podpira pobudo Bodi za ponovno rabo?

Pobudo vodi mreža Reuse&recycle, ki združuje strokovnjake in praktike s področja krožnega gospodarstva. Podpirajo jo številna socialna podjetja, okoljske nevladne organizacije in posamezniki, ki verjamejo v Slovenijo brez odpadkov. Zbrani podpisi bodo predani Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo kot jasen signal, da potrebujemo sistemski zakon, ne le občasnih razpisov
Projekt sta finančno podprla Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Eko sklad.